Trenutni predlog sprememb Zakona osebni asistenci (v javni razpravi do 3.5.2024) nas vrača za več kot 30 let v preteklost, z miselnostjo, za katero smo upali in verjeli, da je že preživeta. Saj se skozi besedilo in spremembo členov uvaja diskurz, ki nas vrača v institucionalno logiko nekakšne »oskrbe ali skrbi na domu«.
Spremembe besedila so v ostrem nasprotju z neodvisnim življenjem, avtonomijo posameznika ter pravico do samodeterminacije. Posamezniku se odvzema svoboda odločanja o lastnem načinu življenja, saj o ničemer več ne odloča avtonomno, zgolj še sodeluje v nekakšnem »procesu skrbi in oskrbe zanj«. Ni več subjekt odločanja o svojem življenju, ampak postane zgolj objekt skrbi. Najbolj zastrašujoče pa je ponovno vpeljevanje in vračanje k medicinskemu modelu, ki razvršča, definira in omejuje posameznike zgolj skozi prizmo njegove medicinske diagnoze. Ne oziraje se na raznovrstne potenciale slehernega posameznika, njihove okoliščine in specifične ambicije ter želje.
Kljub našim dolgoletnim svarilom in neštetim opozorilom na številne zlorabe so na MDDSZ dopustili, da se osebna asistenca neproblematično izvaja kot oskrba. Mnogi izvajalci so popolnoma brez poznavanja koncepta Neodvisnega življenja, načinu izvajanja osebne asistence, brez vedenja razlike med medicinskim in socialnim modelom, brez razlikovanja med oskrbo in asistenco. Prav tako smo na pristojno ministrstvo poslali več konkretnih predlogov (tudi finančnih posledic) glede razvoja drugih prav tako potrebnih storitev v skupnosti, ki bi bile komplementarne ali možnost izbire storitvi osebne asistence in bi odpravile anomalije ter zlorabe ZOA. Za vse, ki imajo drugačne in raznovrstne potrebe ter jim osebna asistenca ni primerna ali potrebna v takšnem obsegu.
Namesto da bi iz osebne asistence izločili oskrbo, ki v njej nima česa iskati, osebno asistenco spreminjajo v oskrbo, da bo bolje ustrezala všečni večini. Pod pretvezo izboljšave zakona o osebni asistenci, osebno asistenco, še tisto malo kar se je dejansko izvaja, uničili. Uvajajo in uzakonjajo pokroviteljsko logiko in ponovno institucionalizacijo, še preden je uspelo nam izpeljati prve korake prepotrebne deinstitucionalizacije posebnih zavodov in dislociranih enot medicinsko naravnanih institucij. V posebne zavode nas tokrat ne bodo več nameščali na osnovi medicinske diagnoze, posebni zavod nas bo držal v primežu kar v lastnem domu.
Tako ne bo potrebe za nove zidove, saj nam bodo samo nadeli priročnejše in modernejše, na novo programirane, digitalizirane okove. Nov javni zavod bo ocenjeval, predpisoval, odločal in organiziral način naših življenj in tega zagotovo ne po načelih neodvisnega življenja, saj kot vidimo tudi MDDSZ, ki si je vzelo pravico, da o osebni asistenci odloča, o njej na žalost ne ve in se ni naučilo ničesar. V bistvu lahko samo še čakamo, kdaj bodo uvedli tudi čipiranje invalidov, da bodo prepričani, da je vsak spravljen na varno, v zanj primeren predalček, kjer mu bo ugodje zadušilo vsakršno željo po družbenem udejstvovanju, kaj šele političnem angažiranju in kritični misli.
Temeljne razlike med oskrbo in osebno asistenco:
- Nosilec odgovornosti v osebni asistenci je uporabnik, v storitvi oskrbe je odgovoren izvajalec oz. zaposleni oskrbovalec. V osebni asistenci odgovornosti za postopke ne nosijo osebni asistenti in se v njihove/naše odločitve tudi nimajo pravico vpletati. To pomeni, da imamo uporabniki pravico do odločanja za lastno življenje in hkrati prevzemamo odgovornost za lastne odločitve. Imamo se pravico motiti, a hkrati prevzemamo posledice lastnih odločitev. Pri osebni asistenci nismo ubogi invalidi, ko nekaj naredimo napak in ne pričakujemo, da posledice naših odločitev nosijo drugi, v osebni asistenci in neodvisnem življenju je treba pogoltniti tudi grenke pilule napačnih odločitev in se s posledicami lastnih odločitev soočiti. Pri osebni asistenci je usposobljenost osebnega asistenta primarna naloga uporabnika, ki ga je sprejel za svojega osebnega asistenta, pri oskrbi izvajalec poskrbi za usposobljenost oskrbovalcev (po različnih diagnozah po možnosti, po standardnem modelu izobraževanja, z določenim točkovanjem seveda). Pri osebni asistenci kompetentni izvajalci izobražujemo na način, da uporabniki in osebni asistenti pridobijo kompetence in vpogled v osnove neodvisnega življenja in v svojo vlogo pri tem.
- Vsebina dela je pri osebni asistenci različna od uporabnika do uporabnika. Ne obstaja en model Neodvisnega življenja, modelov je toliko, kolikor je uporabnikov, zavezanih tem načelom. V osebni asistenci ni standardov in normativov in jih tudi ne more biti. V osebni asistenci ni liste opravil, seznamov in tabel, ki jih je potrebno odkljukati. V osebni asistenci ni predaje dela. V osebni asistenci uporabnik narekuje in upravlja, usmerja in daje navodila – asistent pa po navodilih opravlja dela osebne nege, kuha, pospravlja, spremlja … in asistent ni odgovoren zato, da se je krompir zažgal ali perilo napačno opralo. V osebni asistenci so le navodila uporabnika, ki so lahko tudi vsak dan drugačna, saj je osebna asistenca tisto, kar nam omogoča, da lahko tako kot ostali državljani živimo neodvisno ne glede na svoj hendikep.
- V osebni asistenci uporabniki sami določamo urnike dela in sami organiziramo lastno asistenco. Pri tem pa seveda upoštevamo omejitve, ki izhajajo iz delovne zakonodaje in se zavedamo pravic delavcev. V oskrbi je plan in čas dela stvar izvajalcev in zaposlenih. V osebni asistenci je uporabnik tisti, ki potrjuje oddelane ure in vodi evidenco dela, v oskrbi to počnejo oskrbovalci. Mi nismo oskrbovanci in zato nikoli ne bomo pristali na to, da drugi za nas upravljajo našo pravico – v tem primeru z našo osebno asistenco.
Ostro nasprotujemo temu nasilnemu prevzemanju in spreminjanju osebne asistence k konceptom oskrbe in skrbi, normativnosti in vsega, kar diši po (re) institucionalizaciji, saj smo se celo življenje borili prav za to, da bi se od takih postopkov in prijemov izvili, odrešili, osvobodili. Vse to je povsem v nasprotju z Zakonom o ratifikaciji Konvencije o pravicah invalidov in Izbirnega protokola h Konvenciji o pravicah invalidov (MKPI), na katerem je Zakon o osebni asistenci pravzaprav dobil svojo pravno utemeljitev. Kako to trdimo in vemo? Ker smo ga pisali in sooblikovali prav mi, na YHD!
Vse anomalije in nepravilnosti, ki jih navaja predlagatelj MDDSZ in naj bi bile izgovor za “sistemske spremembe”, ZOA pomenijo zgolj neukrepanje, sprenevedanje in ignoranco ter neodzivnost na opozorila zlorab in neizvajanje vsebinskih nadzorov samega ministrstva. Kot navajajo v obrazložitvi sprememb na MDDSZ: “Ugotavljajo se anomalije pri porabi sredstev, namenjenih za izvajanje storitev osebne asistence, kot na primer zaračunavanje ur storitev s strani izvajalcev osebne asistence za ure storitev, ki dejansko niso bile opravljene, zaračunavanje ur storitev za osebne asistente, ki jih uporabnik dejansko ne pozna, neprisotnost osebnih asistentov na delovnem mestu ipd. Prav tako se ugotavlja negospodarna poraba sredstev za izvajanje osebne asistence, neupravičeno izplačevanje dodatkov k plačam osebnih asistentov. Iz navedenih razlogov je nujno potrebno urediti nadzor nad izvajanjem zakona, kar določbe tega predloga tudi naslavljajo.”
Najmanj, kar lahko je, da MDDSZ očitamo nestrokovnost in nepoznavanje koncepta neodvisnega življenja ter posledično ignoranco do reševanja problemov na katere so bili opozorjeni in pozvani, da jih rešujejo. Naravnost grozljiva ideja iz prejšnjega stoletja pa je uvedba javnega zavoda za osebno asistenco. Ta zavod naj bi izvajal osebno asistenco, izobraževal strokovne vodje in usklajevalce, člane strokovnih izvedenskih komisij torej neposredno vplival na izvajanje ocenjevalnega orodja in določal uporabnikom število odobrenih ur osebne asistence … Skratka neki uradniški mastodont, kjer bo obstajala velika kolizija interesov. Na MDDSZ smo stalno opozarjali o neprimerni višini urne postavke, ki so jo deležni osebni asistenti. Naši predlogi, da bi se znotraj OA oblikovale vsaj tri težavnostne stopnje, ki bi vsebinsko in vrednostno določale naravo dela, niso bili vzeti v obzir.
Kaj pa strokovnost in kompetence? Nič za to, če bo stalo 3 x več samo, da bo vse naše, in pod našim nadzorom. Namen, ki ga želi minister Luka Mesec “prodati” ministru za finance, je seveda prihranek javnega denarja, a vsakemu poznavalcu stanja in problematike je lahko takoj jasno, da bo ustanovitev javnega zavoda zahtevalo dodatna sredstva, nove drage javne zaposlitve in strokovno vprašljivost zaposlenega kadra, predvsem novo dodatno zmedo. Za uporabnike pa odvzem avtonomnosti, neodvisnega življenja in samodeterminacije. Zelo zanimivo bo videti, kaj bo pokazala revizija Računskega sodišča o Učinkovitosti zagotavljanja izvajanja osebne asistence v obdobju 2021 do 30.6. 2023. Kdo bo odgovarjal za vse nepravilnosti, ki se bodo pokazale? Ministru Boštjančiču že več kot leto in pol pošiljam vse zadeve v vednost, da ne bi nekega dne izjavil, da ni nič vedel ali da ni bil obveščen. Ko se bo nekega dne zavedal, kako sta ga ministra Levice (MDDSZ in Ministrstva za solidarno prihodnost) naplahtala, bo žal že prepozno.
MDDSZ ugotavlja tudi, da ”so se pojavile pomanjkljivosti, ki so bile delno odpravljene z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o osebni asistenci (Uradni list RS, št. 172/21, ZOA-B)”. A kaj, ko so se do sedaj obnašali, kot da teh dopolnitev in sprememb sploh ne bi bilo. Inštitut za socialno varstvo je postal glavni strokovni organ za ocenjevanje in določanje števila ur dodeljene osebne asistence na podlagi jasnih, merljivih in preverljivih kriterijev. Odkar pa je nastopila nova vlada in torej tudi nov minister je bilo odločeno, da se vsa ocenjevanja po uradni dolžnosti ”starih uporabnikov” ustavijo. Brez posebnih pojasnil in predvsem iz strahu glede pritiskov nekaterih skupin mamic ter Varuha človekovih pravic. Tako že dve leti potekajo zgolj ocenjevanja novih vlagateljev, vlagateljev, ki zaradi spremenjenih okoliščin potrebujejo večji obseg OA ter na pobudo koordinatorjev CSD, ko le-ti zaznajo sum zlorabe na terenu. Nobenega pojasnila in obrazložitve, zakaj je bila ta strokovna institucija tako degradirana, zakaj so sploh v teh dveh letih zaposlovali in izobraževali nov strokovni kader, če jih z ustanovitvijo javnega zavoda nameravajo povsem povoziti in izničiti.
Pozivamo vse državljanke in državljane, da se uprejo takšnim absurdnim predlogom, ki nas vračajo v preživelo in neuspešno preteklost ter ponovno izločanje posameznikov, ki hočemo živeti neodvisno in avtonomno. Ne oziraje se na barvo in ideološko pripadnost vladajočih na oblasti!
Elena Pečarič
Apr 06, 2024