Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) je tik pred prvo obravnavo v državnem zboru. Spisan in promoviran s strani Srebrna nit, združenja za dostojno starost. Trži se kot pravica pacientov ob koncu življenja, varovanje dostojanstva ter odravljanje trpljenja. Kako si je mogoče misliti odpravljanje človeškega trpljenja, saj je ravno odnos soočanja s trpljenjem tisto, kar daje vrednost in smisel našemu celotnemu življenju. Koliko ljudi se zaveda vrednosti lastnega življenja šele, ko je soočen v grožnjo izgube le-tega? Kaj sploh pomeni varovanje dostojanstva; pred kom in pred čim ter v odnosu do česa ali koga ga je treba varovati?
Da se razumemo, vedno in povsod zagovarjam avtonomijo odločanja glede svojega telesa, življenja in ne nazadnje tudi končanja le-tega. A to nikakor še ne pomeni, da zastopam in sledim stališčem in argumentom glede uzakonitve pravice do končanja življenja, ki ga podajajo in utemeljujejo pisci zakona. Srebrna nit in avtorji zakona se mi zdijo naravnost cinični in hinavski v oceni stanja ter razmer v naši družbi in državi. Povsem neresno se nam zdi njihovo nagovarjanje in pozivanje, da naj jim koalicijski poslanci omogočijo sprejetja zakona, ”saj je zavidljivo visoka splošna raven podpore ZPPKŽ med volivci koalicijskih strank (Gibanje Svoboda – 79,5 %, Socialni demokrati – 70,6 %, Levica – 85,7 %)”. Kakšen vsebinski argument naj sploh to bil in ali ti odstotki sploh še veljajo?
V svoji delovni praksi sem premnogokrat doživela, da številni ne vidijo izhodov ali smislov zaradi sprememb stanja v svojem življenju, preprosto zato, ker nimajo pravih zgledov, spodbud, enakih možnosti, da bi se sploh lahko odločali in soočali, kako iz taga obupnega stanja ter brez vizije možnosti izhoda in relevantnih informacij ali vedenja kako obrnili list v svojem življenju. Tudi sama sem praktično že od zgodnjega otroštva s strani medicine in posledično vseh ”socialnovarstvenih institucij” v takratni SFRJ, v katerem primežu sem bila obravnavana in sem jih na lastni koži doživljala, preživljala, da so me dojemali kot ”nekakšnega terminalnega bolnika”. Pišem namenoma v moški obliki, ker spol ”bolnika” sploh ni bil relevanten, saj je prevladalo dejstvo, da sem imela oznako invalid. Bila sem torej ne-veljavna, ne-pomembna. Konkretna diagnoza mišične distrofije pa je bila zgolj dejstvo kratke življenjske dobe in potrjevala, saj je takrat vsaka sodobna medicinska enciklopedija napovedovala kot prognozo obolenja.
V veljavo sploh še ni v celoti vstopil Zakon o dolgotrajni oskrbi, a je že povsem kristalno jasno, da bo ta omogočal življenje izven institucij oz. DSO zgolj tistim, ki bodo potrebovali manjše število ur pomoči, saj le-ta zagotavlja nekaj več kot 30 ur tedenske pomoči oz. zgolj 110 ur na mesec. Drugi bodo tako kot do sedaj prisiljeni živeti v domovih in ker več kot polovici upravičencev pokojnina za plačilo le-teh ne zadostuje. Doplačilo bodo morali prispevati njihovi otroci, potomci. Že sedaj se starejši ljudje počutijo kot veliko breme svoji družini, zato se odpovedujejo oz. ne izkoristijo varstvenega dodatka, ki bi jim lahko pripadal, da s tem ne bi zmanjševali svojega imetja po smrti. Da ne govorimo o psihološkem momentu in o tem, koliko dejansko občutijo ljubezen in prisotnost svojih bližnjih, ki bi jim dali vedeti, da so še vedno cenjeni, spoštovani in potrebni. Vse to z mislijo in željo, da bi po svoji smrti kar največ poskrbeli, zapustili svojim otrokom. Ves ta “pritisk in pričakovanja” so žal v naši družbi še kako realni in živi, ter so vidna in prisotna v številnih ”normalnih” družinah. Koliko starejših ljudi živi v svoji “veliki” hiši popolnoma osamljenih in si v zimskem času zakurijo le en prostor, da bi prihranili na stroških?
To sem izpostavila prav zato, ker je v času covida in torej prejšnje vlade, gospa Biserka Marolt Meden velikokrat kot ugledna in reprezentativna gostja bila v številnih informativnih oddajah ter se goreče zavzemala za dostojne pogoje življenja starejših ljudi. Sedaj pa s strani Srebrne niti ni nobene resne kritike ali spodbudne besede glede na dane obljube Zakona o dolgotrajni oskrbi. Sedaj se molči in potrpežljivo čaka, da se kaj zgodi. Resnici na ljubo, v čem je sedanji zakon dejansko vsebinsko boljši od t. i. Janševega, razen tega, da smo vse zgolj zamaknili v prihodnost za dve leti?
V novi vladi pa je na vrsti že nova agenda Zakona o prostovoljnem končanju življenja! Kako je to mogoče smiselno sistemsko urediti, upravičiti ter ga spraviti v prakso, ko pa se še vedno soočamo z najbolj osnovnimi človekovimi pravicami oz. pomanjkanjem le-teh na področju sociale kakor tudi zdravstva?
Velikokrat sem bila hospitalizirana in mnogokrat življenjsko ogrožena. Okoli sebe sem opazovala, kaj se dogaja tudi z drugimi pacienti in žal je dozorelo žalostno spoznanje, da je mogoče zelo preprosto, da ne rečem elegantno ”znebiti se” bolnika. Dovolj je, da prezračimo sobo ali odpremo klimo, ki piha naravnost na osebo na intenzivni negi, popolnoma nag, pokrit zgolj z rjuho. Lahko bi naštevala še veliko ”strategij” ali neopaznih ”trikov”, konkretnih načinov, ki nobenemu ne bi vzbudili suma, da je bilo karkoli z obravnavo spornega ali sum vzbujajočega. Včasih je že zgolj neukrepanje (nekoga, ki potrebuje aspiracijo, a ga ne aspiriramo) razlog za smrt, ki se zdi zgolj naključna ali posledica že tako slabega stanja osebe. Nenazadnje tudi zgolj kisik lahko nekoga umori.
Razglašanje in hvaljenje s tem, da bi Slovenija s tem zakonom vstopila v skupino naprednih držav, ki so pomoč pri svobodnem končanju življenja že uzakonile, prva v Vzhodni Evropi, je milo rečeno prav bizarno.
Morda pa bi uzakonitev tega predloga zakona lahko vzeli kot zanimivo ”tržno nišo”, nenazadnje v korist blagajne ZZZS, ki se sooča s kroničnim pomankanjem sredstev in jo promovirali tudi znotraj EU. Ceno te storitve bi postavili nekoliko bolj konkurenčno v primerjavi npr. s Švico. Lahko bi na Golniku v ta namen uedili tudi poseben oddelek z vsem konfortom in zasebnostjo. Svež zrak pa je tako ali tako zaenkrat še brezplačno zagotovljen. Postali bi zanimiva konkurenca Hrvaški in Albaniji, ki sta znani po turizmu v zobozdravstvu.
Elena Pečarič
Mar 04, 2024