Nasilje nad starejšimi, še posebno nasilje znotraj domov starejših občanov je že dolgo nękaj povsem dopustnega, skoraj del vsakdana, običajnega, toleriranega in praviloma nesankcioniranega ter velikokrat skrbno prikritega. Vsak, ki se pred tem dejstvom spreneveda, čudi ali zgraža, nima prave predstave kako, poteka vsakdanje življenje znotraj institucije. Zato je izrekanje stališča »o ničelni toleranci do nasilja«, naivno sprenevedanje glede samega režima delovanja institucije, pa naj si bo to DSO, CUDV, psihiatrične institucije ali druge vrste zavodi zaprtega tipa. Ne bodo pomagali priročniki o nenasilju nad starejšimi, ampak bo potrebno narediti konkretne kadrovske okrepitve, da ne bo izgovorov za kruta ravnanja in iživljanje nad starejšimi. Kronično pomanjkanje ustreznega preverjenega kadra stvari samo še poslabšuje.
Primer mladoletnice, ki se je snemala in objavila svoje početje je ekces zgolj zato, ker je to objavila.
Pred več kot 20 leti sem ob različnih obiskih po DSO v Sloveniji spoznala, preko pričevanj in pripovedi zgodb, kaj vse groznega se lahko posameznikom dogaja in da ni realnih konkretnih možnosti, da bi se temu zoperstavili, preprečevali ali kako dugače sistemsko kaj spremenili. Nasprotno, če smo na kaj opozorili, kar je bilo za posameznika nečloveško sprejemljivo, je konkretna oseba doživela še dodatna šikaniranja in verbalne napade. Takrat smo se na YHD že dolgo odločno zavzemali za deinstitucionalizacijo in prav tako, da bi se Zakon o osebni asistenci uzakonil. Tako smo obiskovali in poslušali pričevanja ne samo mlajših hendikepiranih, ki so po slili razmer pristali v DSO, ampak tudi mnogo krutih zgodb predvsem »nepokretnih« starejših, ki niso imeli nikogar, da bi jih obiskoval in bi se jim lahko zaupali. Še več pa je takih, ki se težko izražajo in ne morejo povedati, kaj se jim hudega dogaja in so prepuščeni na milost in nemilosti zaposlenih. Iz osebne izkušnje dolgoletnega bivanja v zavodu dobro vem, kako je lahko kruto, ko se posamezni zaposleni dobesedno izživljajo nad tabo, bodisi verbalno ali fizično tako, da so pri negi bolj grobi, nenatančni, hitri in s teboj delajo kot bi delali z vrečo krompirja.
Nasilje v institucijah je že strukturno vgrajeno v sam sistem institucionalnega varstva. Saj življenje posameznika določajo najpogosteje toga in stroga pravila ter normativi zdravstvene storitve in socialnovarstvene nege, ki nikakor ne zadostujejo več za dostojno življenje. Preprosto ni več kadra, saj so zahteve zaradi podhranjenosti, nečloveške in krute, tudi do samih zaposlenih. Le ti so prav tako pod hudimi fizičnimi pritiski in napori ter posledično psihičnimi in emocionalnimi stiskami. Tako se nemalokrat zgodi, da prav najboljši kader ne zdrži dolgo, ker se ne mora navaditi na brezčutno delo z ljudmi. Na nek način, sam proces dela in razpoložljive (ne)možnosti ustreznih pogojev za zaposlene, terja od njih, da postanejo hladni stroji izvrševanja, brez čustev, brez sočutja in empatije. Zahteva se od dveh zaposlenih v eni izmeni, da uredijo 30 nepokretnih oseb na oddelku; umijejo, zamenjajo plenice, opravijo nego, jih nahranijo, oblečejo ... jim dajo zdravila oz. terapijo.
Darja Zaviršek govori o nasilju[1], o katerem zapiše, da je: nevidno, neizgovorjeno, zamolčano, neprepoznano, samoumevno in normalizirano nasilje, ki je del strukturnega in simbolnega nasilja, ki se pogosto kaže kot skrb. Spreminjanje skrbi v nasilje in normalizacija nasilja sta procesa, ki sta pogosto preizvedena z različnimi procesi psihologizacije, na primer zatrjevanje, da so določeni čustveni odzivi, kot sta strah in zaskrbljenost, razlog za nasilno skrb.
Kaj ni nasije, da nepokretnega človeka preko vikenda ne dvignemo iz postelje, ker je kadra premalo in se tako zlahka izognejo vsemu nepotrebniemu delu?
Da damo osebo v posteljo ob 6h zvečer v plenice in jo tako pustimo do naslednjega dne ob 8h zjutraj, ko je vsa umazana in premočena, da je potrebno zamenjati ne zgolj plenice in podlogo, ampak tudi posteljnino. Preležanine zaradi premalo obračanja in večurnega ležanja v lastnih iztrebkih je zgolj ena od posledic, ki se ti lahko zgodijo.
Da se izogibaš pitju, da ne bi posledično ležal premočen v plenicah ali pa čakal dolge ure, da prikličeš koga, da te preobleče.
Kaj ni nasilje, da pri hranjenju nimaš dovolj časa, da bi lahko v miru pojedel? Ali, da te zvečer preprosto dajo uspavala, da bo ponoči mir?
Elena Pečarič
Sep 20, 2023